Dejstvo je, da hrana predstavlja del naše kulture in je hkrati nepogrešljiv del našega socialnega življenja. Je potem takem občutek slabe vesti upravičen, v kolikor si občasno "posladkamo življenje"?
V prvem delo o sladkorju smo spoznali potencialne nevarnosti, ki jih lahko povzroči prekomerno uživanje sladkorja. Kot dokazujejo študije ima sladkor vsekakor pomembno vlogo pri nastajanju bolezni sodobnega časa. Uživanje sladkorja se v večini primerov povezuje z energijskim suficitom (presežek s hrano zaužite energije), kar vodi do povečanja telesne mase (TM) in posledično zdravstvenih težav.
Kaj pa v primeru, če lahko nadzorujemo vnos hrane? Če imamo občutek "kdaj je dovolj" in lahko vzdržujemo telesno maso na normalnem-zdravem nivoju?
Na tem mestu velja izpostaviti meta-analizo (združeni rezultati posameznih med seboj neodvisnih študij), ki je zajemala študije, kjer so merjenci uživali hrano do sitosti ter študije, kjer so merjenci uživali količino hrane, ki ni vplivala na spremembo TM. Ugotovljeno je bilo, da so osebe, ki so lahko uživale hrano do sitosti, ob znižanju vnosa sladkorja, znižale tudi telesno maso. Enako je bilo ugotovljeno ob povečanju vnosa sladkorja -> povečana telesna masa. Na drugi strani, pri osebah, ki so imele omejen vnos hrane, ni bilo povezav med količino zaužitega sladkorja in spremembo telesne mase[1].
Na spremembo telesne mase torej bistveno bolj vpliva količina zaužite hrane (energijska bilanca), kot sam vnos sladkorja.
Podobno je bilo ugotovljeno glede krvnega pritiska, vrednostjo lipidov v krvi ter inzulinsko rezistenco. Določene študije navajajo, da se je pri osebah, ki so uživale več sladkorja in so se hkrati zredile, povišal tudi krvni pritisk. Osebe, ki pa so določeno količino ogljikovih hidratov celo zamenjale za fruktozo, vendar so vzdrževale TM, sprememb v krvnem pritisku ni bilo moč zaznati [2]. Ugotovljeno je bilo tudi, da do 20% celokupnega vnosa energije iz sladkorja ne vpliva na vrednosti trigliceridov, skupnega in LDL holesterola, v kolikor ne pride do sprememb v TM [3]. Podobno velja za inzulinsko rezistenco, kjer so dokazali, da tudi pri prekomerno težkih moških ne pride do spremembe v inzulinski rezistenci, v kolikor se ohranja TM [4].
Tudi pojav zdravstvenih težav je torej pogojen s presežkom energije in posledično povečevanjem telesne mase.
Ali to pomeni, da se lahko sladkamo do onemoglosti?? Daleč od tega. Pomeni pa, da si z zdravim življenjskim slogom, ki zajema gibanje, kvaliteten spanec, prijetno socialno življenje ter zdrave prehranjevalne navade, lahko mirne vesti dodatno posladkamo življenje :)
Vedimo namreč, da so v kontekstu celostne prehrane prav vsa živila lahko del zdrave prehrane, če jih uživamo zmerno, v primernih količinah in v ustreznem razmerju z drugimi živili oz. skupinami živil ter v kombinaciji z redno telesno aktivnostjo.
Sladkor je lahko glavni sovražnik današnje družbe, a hkrati je lahko užitek brez slabe vesti. O tem odločamo sami.
Posebno pozornost bi še vseeno namenil najmlajšim. Otroci za optimalno rast in razvoj potrebujejo zadostne količine hranilnih snovi, ki jih dobijo predvsem iz polnovrednih živil. Hkrati se moramo zavedati, da so energijske potrebe otrok bistveno nižje. Če dodamo živilom, ki ob sladkorju vsebujejo še maščobe, dobimo energijsko bogato, vendar hranilno zelo revno hrano. Tako lahko že 100 g mlečne čokolade (550 kcal), kateri dodamo še kakšno pijačo z dodanim sladkorjem (150 kcal), pokrije 50% celodnevnih energijskih potreb (brez, da bi sploh zaužili zajtrk/kosilo/večerjo). Ob takih prehranjevalnih navadah in pomanjkanju gibanja lahko hitro pride do težav s telesno maso, kasneje pa tudi z zdravjem. Ustvarjanje zdravih prehranjevalnih navad v tem obdobju je zato ključnega pomena. Vemo pa, da imajo starši z lastnim vzgledom največjo vlogo pri tem.
Vprašanje je, ali je sladkor tisti, zaradi katerega se redimo/zbolevamo, ali pa smo mi tisti, ki se ne gibamo, uživamo hitro pripravljeno, energijsko bogato hrano, zanemarjamo uživanje zelenjave, sadja ter počasi pozabljamo na čas, ki bi ga morali posvetiti sami sebi..