Post in z njim povezani miti ter prepričanja so pogoste teme debat in polemike predvsem laične javnosti. Pogosto lahko kje preberemo o koristih posta za naš organizem, spet drugje pa zasledimo čisto nasprotje – da je post za naše telo škodljiv.
O tej problematiki je na 2. Simčičevem simpoziju predavala asist. Eva Peklaj iz Onkološkega inštituta, dobro poznavanje teorije pa je združila s primeri pacientov iz svojega delovnega okolja. Glavni poudarek predavanja je bila neustreznost posta za bolnike z rakom.
Za začetek se vprašajmo, zakaj ljudje (in ostali organizmi) sploh uživamo hrano. Po kratkem premisleku pridemo do sklepa, da se prehranjujemo z namenom zagotavljanja energije in hranil za to, da sploh lahko obstajamo in živimo. Naše telo potrebuje energijo in hranila iz hrane v grobem za rast in razvoj (pred odraslo dobo), obnavljanje tkiv, vzdrževanje življenjskih funkcij in telesno aktivnost. Vse to velja, če smo zdravi. Če je prisotna bolezen, pa se stanje nekoliko spremeni.
Kakršnakoli bolezen za vsak organizem predstavlja določen nivo stresa, pogosto pa je kot naravni odziv prisotno še vnetje. Stres se pogosto kaže v povišani aktivnosti lastnega metabolizma, ki se skupaj z imunskim sistemom in drugimi obrambnimi mehanizmi bori proti bolezni z namenom ohranjanja zdravja. Potrebna energija za te procese se torej črpa iz hranil, ki so na voljo - če je na voljo hrana, bo le-ta vir energije za boj proti bolezni, če pa hrane ni (npr. v primeru posta), pa telo črpa potrebno energijo iz lastnih rezerv. Pa je s tem vse v redu ali to za nas ni najbolj primerno?
Kaj ne drži?
Pogosto slišimo posamezne trditve, da se lahko s pomočjo posta učinkovito borimo proti različnim boleznim, tudi proti raku. Večinoma trditve zvenijo nekako tako: “Z odrekanjem hranil zdravim celicam enako storimo tudi z rakavimi celicami – če jim ne damo hrane, jih bomo izstradali in posledično bodo propadle, bolezen (rak) pa bo nato izginila”. Sliši se lepo in enostavno, »a na žalost ni nobenih znanstvenih dokazov, ki to potrjujejo«.
Kaj pa drži?
Izkaže se ravno nasprotno – bolje, kot smo prehranjeni v času pred boleznijo in tudi med samim potekom bolezni, boljše izhodišče in napoved za uspešno okrevanje imamo.
Če v primeru raka (ali drugih kroničnih bolezni, pri katerih je v telesu stalno prisotno vnetje in stresna presnova) v telo ne vnesemo (dovolj) hrane in z njo energije ter hranil, se začnejo izkoriščati lastne rezerve. To pomeni, da bo v daljšem časovnem obdobju naša telesna masa postopoma padala.
Presnova pri postu brez pridruženih bolezni
V primeru posta v odsotnosti bolezni je stanje v telesu približno tako: koncentracija glukoze v krvi pade, postopno se praznijo tudi glikogenske rezerve v mišicah in jetrih med procesom glikogenolize. Zaloge glukoze so po približno 24 urah večinoma pošle, zato se močno poviša stopnja glukoneogeneze – proces, pri katerem se iz glicerola, aminokislin in laktata tvori glukoza. Hitrost presnove se na začetku poveča, nato zmanjša – namen varčevanja.
Če s postom nadaljujemo, se po približno 3 dneh močno poviša lipoliza (razgradnja maščob v maščobnih rezervah), poviša se tudi stopnja ketogeneze, ki predstavlja alternativni vir pridobivanja energije iz ketonskih telesc. Ketonska telesca so aceton, acetoacetat in β-hidroksibutirat, tvorijo pa se v jetrih iz prostih maščobnih kislin. Telo stremi k temu, da za pridobivanje energije porablja čim manj lastnih beljakovin. Preden se vzpostavi ketogeneza, se beljakovine sicer intenzivneje porabljajo, vendar se potem ta poraba močno zmanjša.
Beljakovine so za telo namreč veliko bolj dragocene, kot maščoba. Metabolizem se prilagodi na drug vir energije, tak način pridobivanja energije in funkcioniranja organizma pa lahko v teoriji traja dokler je maščoba na voljo.
Presnova pri postu bolne osebe
Če se postimo ob prisotnosti bolezni, kjer je pridružena stresna presnova in vnetno stanje, pa se zgoraj opisani proces odvija drugače. Hitrost presnove se poveča, pozneje pa se ne zmanjša. Ketogeneza je prisotna, a v veliko manjšem obsegu, kot pri postu v odsotnosti bolezni. Največja razlika pa je v obsegu razgradnje lastnih beljakovin – pri stresni presnovi se dnevno lahko porabi tudi do 250 g aminokislin za glukoneogenezo, sintezo imunskih celic in molekul ter beljakovin akutne faze. Funkcionalna masa (masa mišic in organov) osebe s tako presnovo tako hitro pada, kar močno poslabša prognozo bolezni.
S presnovnega vidika tako vidimo, da post sploh ni primeren pristop za zdravljenje bolezni.
Negativne lastnosti dolgotrajnega postenja v prisotnosti bolezni so poleg izgube funkcionalne telesne mase še močno oslabljena imunska funkcija, slabše celjenje ran, manjša zmogljivost, slabše delovanje jeter in ledvic itd.
Kako drugače, če ne s postom?
Ustrezna prehranska podpora pacientov z npr. rakom je zato ključnega pomena. Pomembno je tudi, kdaj s prehransko podporo začnemo. Idealno bi bilo, da že pred nastankom bolezni (torej celo življenje) skrbimo za ustrezno prehranjenost, z redno telesno aktivnostjo pa skrbimo še za ustrezno količino funkcionalne mase. Če pride do bolezni, kjer bi prehranska podpora prišla v poštev, pa je najprej nujno opraviti prehransko presejanje, da dovolj zgodaj opazimo potrebo po prehranski podpori.
Za to je nujno potreben usposobljen kader – samodiagnoze, testiranje lastnih terapij, metod in nepreverjenih pristopov lahko naredi veliko škodo. Tudi samooklicani »terapevti za post« in ostali »strokovnjaki«, ki se oglašujejo na vseh možnih krajih, niso zanesljiv vir informacij. Pri tako zapletenem stanju je potreben celosten pristop usposobljene ekipe zdravnikov, dietetikov, medicinskih sester, kineziologov, fizioterapevtov in ostalih strokovnjakov, ki s sodelovanjem prispevajo k čimbolj uspešnem reševanju primerov.
Asist. Eva Peklaj je predavanje povzela s stavkom: »Postenje bolnikom resno škoduje in celo ogroža njihovo zdravje; bolezen pa gre svojo pot«. Preverjeni in z znanostjo podkrepljeni pristopi s potrjenimi koristmi za zdravje bolnika so vedno zanesljivejši od drugih načinov zdravljenja. Hitro in pravilno ukrepanje sta bistvena, ko imamo na eni strani tehtnice zdravje, na drugi pa težko bolezen, ki se ob neustreznem zdravljenju lahko konča s smrtjo.