Kruh je živilo, ki je že kar nekaj časa na tapeti, čeprav v resnici ni storil nič slabega. Že v preteklih primerjavah smo poskušali prikazati, da rižev »stiropor« ni superioren kruhu, da kruh po 18. uri zvečer nima nič več kalorij kot zjutraj in da najpogosteje sploh ni kruh tisti, ki nosi odgovornost za visoko energijsko vrednost obroka, ampak tisto kar damo nanj.
Kruh v osnovi predstavlja vir ogljikovih hidratov. Ker je MIT, da ogljikovi hidrati »redijo«, še vedno (pre)globoko zakoreninjen, je to tudi vodilni razlog, zakaj se kruha marsikdo izogiba. Proizvajalci seveda sledijo trendom in na trgovskih policah najdemo vse več različic kruha, ki se ponašajo z najrazličnejšimi privlačnimi nazivi. Od kruha brez kvasa in »super« kruha s »super« sestavinami, pa do kruha z visoko vsebnostjo beljakovin in z zmanjšano vsebnostjo ogljikovih hidratov.
Rekli smo, da kruh uvrščamo med ogljikohidratna živila. Kaj potem sploh je kruh »z manj/brez ogljikovih hidratov«? Če je pri običajnem kruhu glavna sestavina moka, pri kruhu z manjšo vsebnostjo ogljikovih hidratov (in večjo vsebnostjo beljakovin) prevladujejo različna semena. Seveda nimamo v mislih štruc in hlebcev, ki imajo v testo vmešanih nekaj semen ali je z njimi posuta njihova skorja. Pri takšnem kruhu je že na prvi pogled razvidno, da v prerezu ne zaznaš tiste klasične strukture testa, saj moke skorajda ne vsebuje, pač pa so to skoraj izključno v hlebček povezana semena.
Semena in oreški sicer kruh obogatijo z nekaj dodatnimi beljakovinami. A hkrati jih uvrščamo med živila bogata z maščobo, zato vedno opozarjamo, da je potrebno biti previden z njihovo količino. Gram maščobe namreč vsebuje približno dvakrat toliko kalorij kot gram ogljikovih hidratov. Če je torej večina moke v kruhu nadomeščena s semeni, se vsebnost maščob občutno poveča in posledično tudi njegova energijska vrednost. Če na kos kruha naložiš še nekaj rezin salame in sira ali ga na debelo namažeš z arašidovim namazom, pa je verjetno jasno, kam gredo številke.
Comments